Na naši spletni strani uporabljamo piškotke.
Nekateri od njih so potrebni za delovanje strani, o drugih pa se lahko odločite sami. Preberi več
Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 54/2025 sprejelo stališče o tem, da je metodologija, ki se uporabi za ugotovitev obstoja pravno relevantnih dejstev, pravno in ne dejansko vprašanje. Strokovna izhodišča, na katerih temeljijo izvedeniška mnenja sodnih izvedencev, so zato ravno tako predmet sodne presoje, kot uporaba kakršnakoli drugih pravnih (zakonskih) pravil. Sami izračuni, ki so opravljeni na podlagi metodologije, pa predstavljalo dejansko vprašanje.
Navedeno je ključnega pomena v vseh sporih, kjer se obravnavajo tudi vprašanja s področja drugih (nepravnih) strok. Izhodišča, ki jih sodni izvedenec finančne ali druge stroke upošteva pri izračunih:
se morajo vedno preveriti tudi z vidika pravnih pravil, ki opredeljujejo namen teh zahtevkov, saj lahko napačno razumevanje zakonskega namena privede do očitnih odstopanj (ki so v obravnavanem primeru presegala 30% vrednosti). Razumevanje strokovnih metodologij in njihove skladnosti z nameni, ki jih zasleduje zakon ali pogodba je zato ključnega pomena za uveljavitev pravic in izpolnjevanje obveznosti.
Sodišče je ugotovilo, da se v primeru zahtevka za povračil vlaganj v tujo nepremičnino njegova višina ugotavlja po metodi »nabavno vrednostnega načina izračuna z obravnavo nadomestitvenih stroškov« in argumentirano utemeljijo skladnost metode z namenom, ki ga zasleduje zakon.
Za pravno varnost je izrednega pomena, da se v sodni praksi čimprej ustalijo stališča tudi o strokovnih metodologijah, ki se uporabljajo za izračune višine drugih vrst zahtevkov, saj se bo na tej podlagi lahko razrešilo številne spore, v katerih zastopamo stranke zaradi nesoglasij glede poštene (tržne ali netržne) vrednosti nepremičnin, finančnih instrumentov ali cen za drugo blago ali storitve.
Avtor: Matjaž Jan