Na naši spletni strani uporabljamo piškotke.
Nekateri od njih so potrebni za delovanje strani, o drugih pa se lahko odločite sami. Preberi več
Sodišče EU je v odmevni odločitvi postavilo pomemben mejnik na področju bančnega prava in varstva potrošnikov. Izdana sodba Sodišča EU v zadevi C-70/25 (Tukowiecka) prinaša ključno pojasnilo pri obravnavi neodobrenih plačilnih transakcij, saj natančno razlaga določbe, ki jih ureja evropska Direktiva (EU) 2015/2366 o plačilnih storitvah na notranjem trgu (PSD2).
Stranka poljske banke je prek lažne spletne povezave (phishing) vpisala svoje bančne podatke, tretja oseba pa je z njenega računa prenakazala približno 700 EUR. Banka je zahtevek za povračilo zavrnila z obrazložitvijo, da je stranka z vnosom svojih varnostnih elementov ravnala hudo malomarno. Uradno sporočilo Sodišča EU podrobneje predstavlja dejansko stanje in odločitev.
Sodišče je odločilo, da huda malomarnost stranke sama po sebi ni razlog, da bi banka lahko zavrnila takojšnje vračilo denarja. Banka mora znesek praviloma vrniti nemudoma, najpozneje pa do konca naslednjega delovnega dne po tem, ko je transakcijo zaznala oziroma je bila o njej obveščena. Izjema velja le, če banka utemeljeno sumi, da gre za goljufijo same stranke, in razloge za sum sporoči pristojnemu nacionalnemu organu.
Pomen sodbe je predvsem v jasnem razlikovanju med takojšnjim vračilom denarja in končno odgovornostjo za izgubo. Njene praktične posledice lahko strnemo v tri poudarke.
1. Domnevna huda malomarnost ne upravičuje zavrnitve takojšnjega vračila
Banka se ob zahtevku za vračilo ne more zgolj sklicevati na to, da je stranka s klikom na lažno povezavo ali razkritjem varnostnih podatkov ravnala hudo malomarno, in na tej podlagi zadržati vračilo. Morebitna odgovornost stranke ostaja pomembna, vendar jo je treba obravnavati ločeno od obveznosti takojšnjega vračila.
2. Pravilo »najprej vrni, nato uveljavljaj povračilo«
Banka mora ob izpolnjenih pogojih denar najprej vrniti. Nato lahko zahteva povračilo, če dokaže, da je izguba nastala zaradi namerne ali hudo malomarne kršitve uporabnikovih obveznosti.
Potrošniku tako praviloma ni treba najprej začeti sodnega postopka, da bi dosegel vračilo, medtem ko bi sam nosil finančne posledice neodobrene transakcije. To pa ne pomeni, da je dokončno razbremenjen odgovornosti ali vseh morebitnih stroškov poznejšega spora. To razlikovanje izrecno poudarja tudi Sodišče EU v uradnem pojasnilu sodbe.
3. Pomembno sporočilo za interne postopke bank
Za banke odločitev pomeni, da morajo postopki obravnave zahtevkov jasno ločevati med pravočasnim vračilom in poznejšim ugotavljanjem odgovornosti stranke. Kjer postopki tega ne zagotavljajo, jih bo treba ustrezno prilagoditi.
Odločitev lahko dodatno okrepi pomen hitrega zaznavanja prevar, kakovostnega zbiranja dokazov in učinkovitega obravnavanja prijav. Ne določa pa konkretnih tehnoloških rešitev ali obveznega obsega novih vlaganj v varnostne sisteme.
Za banke: Dokazno breme glede hude malomarnosti je na banki. Pomembno je ločevati med obveznostjo do takojšnjega vračila in končno odgovornostjo za nastalo izgubo. Banka mora denar praviloma najprej vrniti na račun stranke, šele nato pa lahko od nje zahteva povračilo, če dokaže, da je izguba posledica namerne ali hudo malomarne kršitve njenih obveznosti.
Za potrošnike: Zahtevek za takojšnje vračilo ne more biti zavrnjen zgolj zaradi očitka, da je uporabnik s klikom na lažno povezavo ravnal hudo malomarno. Ključno pa je, da potrošnik zaznano neodobreno transakcijo banki sporoči brez nepotrebnega odlašanja.
Da. V Sloveniji področje plačilnih storitev in varstva uporabnikov sistemsko ureja slovenski Zakon o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih (ZPlaSSIED). Razlaga prava EU, ki jo je podalo Sodišče EU, je zavezujoča tudi za slovenska sodišča, kadar odločajo o enakem pravnem vprašanju.
Pozor: Sodba se nanaša izključno na neodobrene transakcije. Če uporabnik nakazilo prevarantu zavestno avtorizira sam (npr. pri t. i. investicijskih prevarah), je pravna presoja lahko drugačna.
Sodba Sodišča EU prinaša pomembno pojasnilo: banka ne sme zavrniti takojšnjega vračila zgolj zaradi domnevne hude malomarnosti stranke. Ob izpolnjenih pogojih mora denar najprej vrniti, morebitni zahtevek za povračilo zaradi dokazane namerne ali hudo malomarne kršitve uporabnikovih obveznosti pa uveljavljati naknadno.
Za potrošnika to pomeni, da vprašanje njegove morebitne odgovornosti praviloma ne sme zadržati takojšnjega vračila. Za banko pa, da mora jasno ločiti med obravnavo zahtevka za vračilo in dokazovanjem razlogov za poznejše povračilo.
ODI Law strankam zagotavlja strokovno svetovanje in obvladovanje pomembnih transakcijskih, strukturnih ter regulativnih sprememb v bančnem in zavarovalniškem sektorju.