Piškotki

Na naši spletni strani uporabljamo piškotke.

Nekateri od njih so potrebni za delovanje strani, o drugih pa se lahko odločite sami. Preberi več

ODI Legal Lens | Podatkovni centri: Svet gradi. Slovenija sledi?

Razvoj umetne inteligence, računalništva v oblaku in drugih digitalnih storitev spodbuja hitro rast podatkovnih centrov po vsem svetu. Ti postajajo nepogrešljiv del sodobne digitalne infrastrukture, hkrati pa zaradi velikih potreb po električni energiji, zahtev glede hlajenja in vplivov na okolje odpirajo številna pravna in razvojna vprašanja.

Kako zagotoviti nadaljnji razvoj podatkovnih centrov ob hkratnem spoštovanju energetskih in okoljskih zahtev? In ali Slovenija ponuja ustrezne pogoje za tovrstne investicije?

Podatkovni centri: hitro rastoča infrastruktura z velikimi energetskimi potrebami

Po podatkih Mednarodne agencije za energijo (IEA) so leta 2024 podatkovni centri v ZDA predstavljali približno 45 % svetovne porabe električne energije podatkovnih centrov, na Kitajskem 25 %, v Evropi pa okoli 15 %.

Razvoj podatkovnih centrov tudi znotraj Evropske unije ni enakomeren. Po podatkih, ki jih je 12. avgusta 2026 objavil spletni portal EUnews, je bilo v Evropski uniji evidentiranih skoraj 2.800 podatkovnih centrov, največ v Nemčiji (562), Franciji (418) in Italiji (270).

Slovenski trg je za zdaj precej manjši. Raziskava, ki je zajela leto 2023, je v Sloveniji identificirala 41 podatkovnih centrov s skupno letno porabo približno 36,8 GWh električne energije. Kljub temu tudi pri nas nastajajo pomembne nove investicije. Med njimi izstopa Arnesov podatkovni center v Mariboru, katerega odprtje je predvideno v letu 2027. Projekt vključuje neposredno povezavo s hidroelektrarno Mariborski otok in možnost uporabe odvečne toplote za ogrevanje mesta.

Razvoj tovrstne infrastrukture pa ni brez izzivov. Na morebitna nasprotja med gospodarskimi interesi in varstvom okolja opozarja tudi nedavno dogajanje na Finskem, kjer je bila po poročanju medijev zaradi posegov v gozdna območja, povezanih z načrtovano gradnjo Googlovih podatkovnih centrov, uvedena kazenska preiskava zaradi suma kršitev okoljske zakonodaje.

Takšni primeri kažejo, da je treba gospodarske in razvojne koristi podatkovnih centrov že v fazi načrtovanja usklajevati z energetskimi, prostorskimi in okoljskimi zahtevami.

Nemčija: posebni energetski standardi in nacionalna razvojna strategija

Nemčija je ena vodilnih evropskih držav na področju podatkovnih centrov, njihov razvoj pa je podprla tudi s posebnimi zakonodajnimi in strateškimi ukrepi.

Nemški Zakon o energetski učinkovitosti pomembno nadgrajuje Direktivo (EU) 2023/1791 o energetski učinkovitosti, saj določa konkretne zahteve glede energetske učinkovitosti podatkovnih centrov, uporabe obnovljivih virov energije in izkoriščanja odvečne toplote.

Med drugim določa:

  • Strožje standarde energetske učinkovitosti: novi podatkovni centri, ki začnejo obratovati od julija 2026, morajo dosegati kazalnik učinkovitosti porabe energije (PUE) največ 1,2, za obstoječe centre pa so predvidene postopoma strožje zahteve.
  • Uporabo obnovljivih virov energije: od leta 2027 mora biti celotna poraba električne energije podatkovnih centrov na bilančni osnovi pokrita z električno energijo iz obnovljivih virov.
  • Izkoriščanje odvečne toplote: za nove podatkovne centre je predvideno tudi postopno povečevanje deleža ponovno uporabljene energije z 10 % na 20 % glede na leto začetka obratovanja.
  • Spremljanje in poročanje: zakon določa tudi obveznosti energetskega upravljanja, spremljanja učinkovitosti in poročanja o porabi energije.

Nemčija je marca 2026 sprejela tudi nacionalno strategijo razvoja podatkovnih centrov (Rechenzentrumsstrategie), katere cilj je povečati zmogljivosti digitalne infrastrukture ter izboljšati pogoje za nove investicije.

Strategija med drugim predvideva določitev primernih lokacij za podatkovne centre, spodbujanje uporabe že pozidanih in degradiranih zemljišč, izboljšanje pogojev za priključevanje na elektroenergetsko omrežje ter poenostavitev postopkov načrtovanja in dovoljevanja.

Pomembno je poudariti, da se tudi v Nemčiji za načrtovanje in gradnjo podatkovnih centrov uporabljajo splošni prostorski in gradbeni predpisi. Nemški pristop se razlikuje predvsem po tem, da je država te predpise dopolnila s posebnimi energetskimi zahtevami in celovitejšo razvojno strategijo.

Slovenija: splošni pravni okvir, vendar brez posebne strategije

Slovenija za zdaj nima primerljive nacionalne strategije, posebej namenjene razvoju in umeščanju podatkovnih centrov v prostor, niti posebnega zakona, ki bi celovito urejal njihovo načrtovanje, gradnjo in obratovanje.

Resolucija o Strategiji prostorskega razvoja Slovenije 2050 sicer vsebuje nekatere splošne strateške usmeritve glede razvoja digitalne in informacijsko-komunikacijske infrastrukture, vendar podatkovnih centrov ne obravnava posebej in ne določa posebnih meril za njihovo umeščanje v prostor.

To pa ne pomeni, da je področje pravno neurejeno. Za podatkovne centre se uporabljajo splošni predpisi, ki veljajo tudi za druge vrste objektov, predvsem Zakon o urejanju prostora, Gradbeni zakon, Zakon o varstvu okolja ter predpisi s področja energetike.

Investitorji morajo zato zagotoviti skladnost projektov s prostorskimi akti, pridobiti potrebna dovoljenja, izpolniti okoljske zahteve in zagotoviti pogoje za priključitev na ustrezno infrastrukturo.

Ker slovenska zakonodaja ne predvideva posebnega enotnega postopka za izdajo gradbenega dovoljenja za podatkovne centre, je za uspešno izvedbo investicije ključnega pomena pravočasna identifikacija vseh relevantnih zahtev ter njihovo usklajevanje med različnimi pristojnimi organi.

Pomembne spremembe pa se obetajo na področju energetske učinkovitosti.

Predlog novega Zakona o učinkoviti rabi energije, s katerim Slovenija prenaša dodatne zahteve Direktive (EU) 2023/1791 o energetski učinkovitosti, predvideva tudi posebno ureditev za podatkovne centre.

Med drugim določa obveznost letnega poročanja o energetski učinkovitosti za podatkovne centre z močjo vgrajene informacijske infrastrukture nad 500 kW, za večje centre pa tudi ukrepe za izboljšanje energetske učinkovitosti in izkoriščanje odvečne toplote, kadar je to tehnično ali ekonomsko izvedljivo.

Predlog vključuje tudi postopno povečevanje predpisanega deleža energije iz obnovljivih virov.

Slovenski pravni okvir se tako postopoma razvija predvsem pod vplivom evropske zakonodaje, medtem ko celovitejši nacionalni pristop k razvoju podatkovnih centrov za zdaj ostaja odprto vprašanje.

Energetska infrastruktura in varstvo okolja: ključna izziva za nove investicije

Eden največjih izzivov razvoja podatkovnih centrov je med drugim zagotavljanje zadostnih zmogljivosti elektroenergetskega omrežja.

Po podatkih družbe ELES iz septembra 2026 bi podatkovni center s priključno močjo 100 MW ob skoraj neprekinjenem obratovanju pri polni moči letno porabil približno 0,9 TWh električne energije, kar predstavlja okoli 7 % celotne letne porabe električne energije v Sloveniji.

Takšne potrebe kažejo, da razvoj večjih podatkovnih centrov ni odvisen zgolj od razpoložljivosti primernih zemljišč in pridobitve dovoljenj, temveč tudi od pravočasnega načrtovanja elektroenergetskega omrežja in zagotavljanja ustreznih priključnih zmogljivosti.

Pomemben vidik načrtovanja in gradnje podatkovnih centrov je tudi presoja njihovih vplivov na okolje. Slovenska zakonodaja podatkovnih centrov trenutno ne opredeljuje kot samostojne kategorije posegov v okolje, zato je obveznost izvedbe predhodnega postopka oziroma presoje vplivov na okolje odvisna od značilnosti in obsega posameznega projekta.

Pri večjih podatkovnih centrih so lahko z okoljskega vidika posebej pomembni poraba vode za hlajenje, vplivi hladilnih sistemov, emisije rezervnih generatorjev ter posegi v prostor in biotsko raznovrstnost. Ker se ti vplivi lahko bistveno razlikujejo glede na velikost, lokacijo in tehnološko zasnovo posameznega podatkovnega centra, je njihova presoja nujno vezana na konkretne okoliščine projekta.

Ob tem se zastavlja širše vprašanje, ali obstoječi pravni okvir, ki temelji na splošnih pravilih presoje vplivov na okolje, zagotavlja dovolj jasna in predvidljiva merila za obravnavo okoljskih posebnosti podatkovnih centrov, zlasti ob pričakovani rasti njihovega števila in zmogljivosti.

Ali Slovenija potrebuje celovitejšo strategijo?

Primerjava nemškega in slovenskega pristopa kaže, da razvoj podatkovnih centrov zahteva več kot zgolj določitev energetskih standardov. Ključna je predvsem usklajenost različnih področij, od energetike in prostorskega načrtovanja do varstva okolja in spodbujanja investicij.

V Sloveniji bi bilo zato smiselno razmisliti o oblikovanju celovitejše nacionalne strategije, ki bi razvoj podatkovnih centrov povezala z zmogljivostmi in načrtovanim razvojem elektroenergetskega omrežja, uporabo obnovljivih virov energije, prostorskim načrtovanjem ter okoljskimi zahtevami. Takšen pristop bi lahko prispeval tudi k večji pravni varnosti in predvidljivosti postopkov umeščanja, gradnje in obratovanja podatkovnih centrov, kar je pomembno tako za investitorje kot za pristojne organe.

Ključno vprašanje za Slovenijo zato ni zgolj, kako privabiti nove investicije v podatkovne centre, temveč predvsem, kako ustvariti pogoje za njihov dolgoročno vzdržen razvoj.

Prav sposobnost pravočasnega usklajevanja digitalnih in gospodarskih ambicij z razpoložljivimi energetskimi zmogljivostmi, prostorskimi omejitvami in zahtevami varstva okolja bo namreč pomembno vplivala na to, kako konkurenčna in privlačna bo Slovenija za prihodnje investicije v digitalno infrastrukturo.